Puške, granate, tanki in topništvo. To je tisto, na kar človek pomisli, ko se izurjeni poklicni vojaki spopadejo s sovražniki na meji. Ne glede na to, ali gre za neprijavljeno, nizkokakovostno vojno na indijsko-pakitanski meji ali za popolno vojno, kot je tista v Ukrajini med ruskimi in ukrajinskimi vojaki, je uporaba orožja in streliva sine quo non.
Ampak ne na meji med Indijo in Kitajsko.
Indijski obrambni minister je pred kratkim obvestil parlament o incidentu na meji v sektorju Tawang v Arunachal Pradesh 09. decembra 2022. Rekel je '' 09. decembra 2022 so enote PLA poskušale prekršiti LAC na območju Yangtse v sektorju Tawang in enostransko spremeniti status quo. Naše čete so se kitajskemu poskusu uprle trdno in odločno. Soočenje, ki je sledilo, je pripeljalo do fizičnega pretepa, v katerem je indijska vojska pogumno preprečila vstop PLA na naše ozemlje in jih prisilila, da se vrnejo na svoja mesta. Pretepanje je povzročilo poškodbe nekaj osebja na obeh straneh. S tem parlamentom želim povedati, da na naši strani ni mrtvih ali resnih žrtev.''
Nobena stran ne strelja, ne uporablja bomb, granat, tankov itd. pri reševanju mejnih sporov med dvema azijskima velikanoma na jedrski pogon. Le fizični spopadi, ki so na žalost privedli do poškodb na obeh straneh. Vendar pa so bile izgube življenj na obeh straneh prej Galwan spopad med Indijo in Kitajsko.
To je precej v nasprotju z nepremišljenim in naključnim streljanjem in granatiranjem na indijsko-pakistanski meji, ki ne prizanese niti nedolžnim civilistom v sosednjih mejnih vaseh.
Zakaj takšno "nenasilno" obnašanje nasprotnih vojakov na meji med Indijo in Kitajsko? Očitno gre zasluga za to 'Pogodba o miru in miru' podpisan med državama leta 1993, ki določa, da "nobena stran ne bo uporabila ali grozila z uporabo sile proti drugi na kakršen koli način."
Vendar pa obstaja nešteto mednarodnih mirovnih pogodb (kot je slavni sporazum iz Shimle iz leta 1971 med Indijo in Pakistanom), ki se običajno ne spoštujejo niti toliko kot obljuba, ki jo najstnik da svojemu prijatelju.
Tako Indija kot Kitajska sta hitro rastoči gospodarstvi, obe pa sta zelo ambiciozni glede svojega mesta v mednarodnem okolju. Z BDP v višini 18 bilijonov dolarjev je Kitajska že drugo največje gospodarstvo na svetu z dohodkom na prebivalca v višini 12,500 dolarjev. Indija je na drugi strani peto/šesto največje gospodarstvo z BDP v višini 3 bilijonov dolarjev in dohodkom na prebivalca v višini 2,300 dolarjev. Mir in stabilnost sta predpogoja za rast navzgor.
Morda se obe državi zavedata dejstva, da moč in ugled prihajata iz gospodarske rasti ter napredka v znanosti in tehnologiji. Rusija dokazuje to stališče bolj kot karkoli drugega.
***
