''Angleži so nas učili, da prej nismo bili en narod in da bodo minila stoletja, preden postanemo en narod. To je brez podlage. Bili smo en narod, preden so prišli v Indijo. Ena misel nas je navdihnila. Naš način življenja je bil enak. Ker smo bili en narod, so lahko ustanovili eno kraljestvo. Kasneje so nas razdelili.
Ker smo bili en narod, nismo imeli nobenih razlik, toda trdijo, da so naši vodilni možje potovali po Indiji bodisi peš ali v volovskih vpregah. Učila sta se jezikov drug drugega in med njima ni bilo odmaknjenosti. Kaj mislite, kaj bi lahko bil namen tistih naših daljnovidnih prednikov, ki so ustanovili Setubandho (Rameshwar) na jugu, Jagannath na vzhodu in Hardwar na severu kot romarske kraje? Priznali boste, da niso bili norci. Vedeli so, da bi lahko čaščenje Boga prav tako dobro opravljali doma. Učili so nas, da imajo tisti, katerih srca so žarela od pravičnosti, Ganges v svojih domovih. Vendar so videli, da je Indija ena nerazdeljena dežela, ki jo je ustvarila narava. Zato so trdili, da mora biti en narod. Tako so trdili, da so ustanovili svete kraje v različnih delih Indije in ljudi podžgali z idejo o narodnosti na način, ki ga drugod po svetu ne poznajo.'' - Mahatma Gandhi, str. 42-43 Hind Swaraj.
Govori Rahula Gandhija v Združenem kraljestvu trenutno dvigujejo obrvi med njegovimi volivci na domačem terenu. Če zanemarim politično zagovarjanje, sem slišal veliko ljudi, ki so govorili, da ni potrebe po internacionalizaciji zadev na domačih volitvah in na tujih tleh govoriti ali početi stvari, ki očrnijo podobo in ugled Indije. Na trge in naložbe močno vpliva percepcija, zato sta podoba in ugled države izjemno pomembna. Toda ljudje, s katerimi sem govoril, so zveneli, kot da so njihov nacionalistični ponos in patriotska čustva prizadeti zaradi izjav Rahula Gandhija na čezmorskih platformah, ki kažejo, da je tipičen indijski um občutljiv na internacionalizacijo domačih vprašanj zunaj doma. Dober primer je, kako so ljudje v Indiji dobro sprejeli izjavo Asaduddina Owaisija v Pakistanu.
V volilni politiki si noben politik nikoli ne bi privoščil žaljenja čustev svojih volivcev. Je Rahul Gandhi naiven, da tega ne razume? Kaj namerava? Ali je na skrivaj internacionalist? Kateri vzrok mu je najdražji? Kaj ga gane in zakaj?
V parlamentu in v zunanjih stikih je Rahul Gandhi večkrat razložil svojo idejo Indije kot »zveze držav«, dogovora, ki je bil dosežen kot rezultat nenehnih pogajanj. Po njegovem mnenju Indija NI narod, ampak zveza mnogih narodov, kot je EU. Po njegovem mnenju je RSS tisti, ki gleda na Indijo kot na geografsko entiteto (in kot nacijo).
Vprašajte vojaka za njegovo predstavo o Indiji in rekel vam bo, če Indija ni geografska entiteta, kakšno nevidno entiteto potem ščitimo na meji in se zanjo največ žrtvujemo? Čustveno navezanost in občutek pripadnosti ozemlju najdemo celo pri mnogih živalih, na primer pogosto je videti pse, ki lajajo in se borijo proti vsiljivcu, da bi zaščitili svoj teritorij. Ne bi bilo pretirano reči, da gre celotna zgodovina in sedanja svetovna politika v veliki meri za teritorij in imperializem 'ideologije'.
Teritorialno vedenje psov in šimpanzov se razvija pri ljudeh in ima obliko »ljubezni do domovine«. V indijski družbi je ideja domovine med najbolj cenjenimi konstrukti. To je najbolje izraženo v ideji जननी जन्मभूमिश्च स्वर्गादपि गरीयसी (tj. Mati in domovina sta boljši celo od nebes). To je tudi nacionalni moto Nepala.
Tipičen indijski otrok privzgoji in vsrka ljubezen in spoštovanje do domovine s primarno socializacijo prek interakcij v ožji družini s starši, v šoli z učitelji in vrstniki, knjigami, domoljubnimi pesmimi in dogodki, kot so nacionalni festivali, kino in šport itd. šolska besedila, s ponosom beremo zgodbe o velikih vojnih junakih, kot so Abdul Hamid, Nirmaljit Sekhon, Albert Ekka, Brig Usman itd. ali Rana Pratap in tako naprej, ki so žrtvovali svoja življenja za obrambo in zaščito svoje domovine. Proslave državnega praznika v šolah in skupnostih ob dnevih neodvisnosti, dnevih republike in Gandhi Jayantiju nas navdajajo z nacionalističnim ponosom in domoljubjem. Odraščamo z etosom enotnosti v raznolikosti in zgodbami o slavi indijske zgodovine in civilizacije ter smo zelo ponosni na Indijo. Tako dejavniki primarne socializacije oblikujejo našo nacionalno identiteto ter vzbujajo naklonjenost in predanost domovini. 'Jaz' in 'moje' sta družbena konstrukta. Za povprečnega človeka Indija pomeni obsežno domovino milijard različnih ljudi, ki so vsi povezani s skupno čustveno nitjo indijanizma ali nacionalizma; pomeni najstarejšo civilizacijo na svetu, deželo Gautama Bude in Mahatme Gandija.
Vendar je bila za razliko od povprečnega Indijca primarna socializacija Rahula Gandhija drugačna. Od svoje matere ne bi sprejel družbenih vrednot, prepričanj in idej o domovini na enak način kot vsak tipičen indijski otrok. Običajno imajo matere najpomembnejši vpliv na razvoj prepričanj in osebnosti otrok. Njegova mati je odraščala v Evropi, ko se je ideja o Zvezi narodov skoraj uresničila. Naravno je, da je Rahul Gandhi od svoje matere vsrkal več "evropskih vrednot in ideje o EU" kot "indijske vrednote in ideje o Indiji kot domovini". Tudi šolska izobrazba, drugi najpomembnejši dejavnik primarne socializacije za Rahula Gandhija, je bila zelo drugačna. Zaradi varnosti ni mogel obiskovati redne šole in nanj učitelji in vrstniki niso mogli vplivati tako kot na povprečnega Indijca.
Matere in šolsko okolje vedno najbolj vplivata na primarno socializacijo otrok, običajno privzgajata in oblikujeta norme, družbene vrednote, želje, vere, prepričanja in poglede na svet, vključno s pristopom in odnosom do svoje države. Verjetno je bila zanj edini pomemben vir idej in vrednostnega sistema njegova mati, ki je otroštvo in zgodnja odrasla leta preživela v Evropi. Torej je verjetneje, da je sindikalistično predstavo o Evropi, normah in vrednotnem sistemu Evrope pridobil po materi. Nič čudnega, vrednote Rahula Gandhija in predstava o 'njegovi' državi so drugačne od tipičnega Indijca. Na podlagi kulturnega etosa je njegov pogled bolj podoben pogledu evropskega državljana. Hipotetično gledano, če bi bila mati Rahula Gandhija hči vojaka indijske vojske in če bi študiral v indijski vojaški šoli kot redni učenec, verjetno ne bi govoril na način, ki je zdaj postal značilen zanj.
Primarna socializacija je najmočnejše orodje za nameščanje programske opreme ideologije in doktrine v glavah otrok. Tako vcepljena religija in nacionalizem sta za opazovalca samoumevni resnici, ki ne razumeta in vladata svetu in tvorita jedro svetovne politike. Vsakršno neupoštevanje tega izvira pomeni nezadostno razumevanje in neustrezno upravljanje.
V tem kontekstu je treba gledati na idejo Rahula Gandhija o Indiji kot prostovoljni zvezi držav, tako kot Evropska unija. Zanj tako kot EU tudi Indija ni en narod, temveč pogodbeni dogovor med državami, sklenjen po pogajanjih; zanj je Unija odvisna od rezultatov stalnih pogajanj. Seveda je takšno zvezo držav mogoče razveljaviti tako, kot je Britanija nedavno izstopila iz EU. In tu postane ideja Rahula Gandhija zanimiva za 'skupine', ki podpirajo ''BREXITing iz Unije Indije''.
Rahul Gandhi morda nima nobene slabe volje proti Indiji. Tako deluje njegov um zaradi okvira pogledov ali programske opreme, nameščene v njegovem umu skozi primarno socializacijo, če damo analogijo iz znanosti. To tudi pojasnjuje, zakaj ideja njegovega bratranca Varuna Gandhija o Indiji ni enaka ideji Rahula Gandhija, čeprav oba izhajata iz iste linije, vendar se razlikujeta v starševstvu in zgodnjem šolanju.
Zdi se, da svobodna volja ni tako svobodna; brezplačen je samo znotraj lastne programske opreme in operacijskega sistema.
Geopolitične nacionalne države so realnost, v trenutnem ozračju temu ni mogoče ubežati. Ideji naroda se ni mogoče odpovedati internacionalizmu, ki temelji na politični ali verski ideologiji. V idealnem primeru bi morale nacionalne države usahniti samo za internacionalizem, ki temelji na univerzalnih človeških vrednotah, ki pa ostajajo zelo oddaljene sanje.
Rahul Gandhi za razliko od tipičnih politikov iskreno pove svoje mnenje, ne da bi se veliko obremenjeval s posledicami v volilni politiki. Daje glas delom, ki imajo podobne poglede na Indijo; ali pa je izražanje njegovih idej dobro premišljena strategija za privabljanje tistih s podobnimi pogledi za politično kilometrino. V tem primeru so njegova srečanja v mestni hiši, po njegovi Bharat Yatri, na njegovi alma mater Cambridge in na Inštitutu za mednarodne zadeve (Chatham House) v Londonu zbirala vihar prihajajočih splošnih volitev.
***
***
